Battleme, Nomotion , Matej Magajne

Prvo jesensko snidenje letošnje sezone cikla koncertov bo v znamenju kitarske fuzije različnih tradicij in kultur! V intimnem objemu male dvorane Kulturnega centra MOSTOVNA boste vsi ljubitelji glasnih in neposrednih kvant po poletnem oddihu zopet doživeli sabotažo besede in ostre zvočne spremljave. V Novi GoVorici bo v sklopu evropske turneje njihov lirični vrtinec melodičnega rocka, ostrih kitarskih riffov in igrane ritmične lahkotnosti, predstavila ameriška zasedba BATTLEME. V okviru promocije letos izdanega albuma Habitual Love Songs bo pevec in vodja zasedbe Matt Drenik skupaj z odličnimi odrskimi pajdaši zaigral novi in obenem stari repertoar, katerega krasijo nalezljiva mešanica nafuzzanih, soničnih, psihedeličnih in z kančkom ležernega popa začinjene kvante, ki vas bodo zapeljala iz vsakdanjega kitarskega blišča v zapuščino rocka 70. let. Pred njimi se bo prvič v Sloveniji predstavila mlada videmska skupina Nomotion, ki preigrava kvante na osišču starega podeželskega rocka in gotske tematike. Zlitje grozljivih prizorov okultnih B filmov, romantičnih balad in stilizirane zunanje podobe odlikuje njihovo celostni nastop, ki presega vajene okvire rockovske sredine. Kot prvi pa se nam bo skoraj premierno, kot novopečeni kVantavtor, predstavil kitarski virtuoz Matej Magajne. Čeprav smo ga do sedaj občudovali predvsem kot kitarskega mojstra glasbenih skupin Feedback, Salamandra Salamandra, Poltrona Express ter v mnogih drugih (ad hoc) projektih, nas bo tokrat dražil z avtorskimi kvantami nad katerimi lebdijo razigrane kitarske vragolije.

Battleme

Potem ko je dlje časa na turneji promoviral album Future Runs Magnetic iz leta 2014, si je Matt Drenik, pevec Battleme, privoščil odmor. Umaknil se je v svoj kletni studio v Portlandu in začel pisati novo glasbo. In čeprav je bil Future Runs Magnetic sprejet predvsem kot plošča zajetnega kitarskega rocka, je Drenik naletel na drugo smer. Vrnil se je h klavirju in lovil melodije ter balade, jih posnel na svoj iPhone, nato pa jih obrnil na glavo, da so nastale pesmi. Svojega brata Jasona Drenika (Hairy Patt Band) je vpregel v koprodukcijo. Podajala sta si žogico in se navezovala na zvoke Roxy Musica, Davida Bowieja in Jima Carrolla, polna vzajemnega občudovanja za lirični vrtinec, ki so ga ustvarjale njune skladbe.

Dvajset skic je kmalu postalo dvajset pesmi in Drenik je najel portlandski studio Revolver. S pomočjo Paula Pulvirentija (Elliot Smith, No. 2) na bobnih in menjajoče se zasedbe, ki je vključevala Chada Savagea (Battleme), JJ Eliota, Colina Hegne (Brian Jonestown Massacre) in Williama Slaterja (Gralls, Denver), je Drenik pesmi začel preobražati v nekaj več kot le kletne demo posnetke. Privzele so divji, vrtinčast garažni stomp, ukoreninjen v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. To so bili džemi, ki so bili osredotočeni, a ohlapni. Izginili so melodični kavlji in kipeče kitare, ki so prevladovale na Future Runs Magnetic. Nadomestili so jih pogum, ulica in samozavestno korakanje.

Končnih štirinajst skladb sestavlja tretjo studijsko ploščo Battlemeja, Habitual Love Songs, nalezljivo mešanico nafuzzanega, soničnega, psihedeličnega, ležernega popa. Od ponočevanja “All Night, All Night” do najstniške preteklosti skladbe “Pete’s Song”, Drenik najde vedno nove načine za podajanje minulih zadev. Zoprne prijatelje iz otroštva v “The Boats of Ohio” nasledita kričeči ulični “Go” in poklon preminulemu prijatelju v “Back to You”. A nič ne zajame Drenikovih misli tako dobro kot “Post Is Dead”, v katerem zadnje leto turneje povzame v enem samem naletu: “Sam ne morem preživeti.”

Nomotion

Matej Magajne