Filmska druženja: Hiša, ki jo je zgradil Jack (Lars von Trier, 2018, 155 min)

Ko je govora o filmu na robu, zagotovo ne moremo mimo enega kontroverznejših režiserjev našega časa, Larsa von Trierja. Gre za “persono non grata” samega filmskega festivala v Cannesu, zaradi izjave, da razume Hitlerja na press konferenci za film Melancholia. Kaj pri njemu drži in kaj ne je sicer težko reči, ni pa navsezadnje niti pomembno. Gre za cineasta, ki se s svojim celotnim opusom še najprej potika zdaj na strani dobrega, zdaj na strani zlega, še najraje pa onstran obojega. Ne glede na verjetnost/neverjetnost specifične zgodbe, gre pri njegovem raziskovanju vselej za razkrivanje oziroma reflektiranje delovanja sodobne (zahodne) družbe in to je vse prej kot zdravo, bodisi to prikže z agresivnimi akti nasilja, bodisi z veličastnimi občutji praznine njegovih likov. Njegovi filmi so dela, ki svojega gledalca nikakor ne morejo pustiti hladnega, kvečjemu so dela, ki ti ob ogledu prisolita še dve čez lice, da je merica sistemskega sadizma seveda zmeraj zadostno napolnjena. Hiša, ki jo je zgradil Jack seveda ni nobena izjema, ali je na strani dobrega ali na strani zlega, pa se pridite sami prepričat.