Goro in Grom: Potencial geste – En passant 2

 

Če obstaja v fotografskem žargonu beseda, ki me spravi na obrate, je to igra. Fotografi se radi igrajo z aparatom, objektivi, obročki, filtri, igrajo se s kompozicijo, barvami in motivi. Pri tem igranje pomeni izčrpavanje možnosti, ki jim jih nudita program aparata in dana situacija — je med njima kakšna razlika? Recimo, da je. Aparat je tipalo, ki beleži parametre neke situacije. Je priprava za izvajanje neke aktivnosti, čaka na ukaz, treba ga je sprožiti. Situacija pa, ravno z druge strani, neki zbir zaznanih parametrov, ki jih aparat lahko beleži. Izolira pogoje delovanja, določa, kje je aktivnost mogoča, kje aparat učinkuje in kje ne.

Goro in Grom sta v izhodišču igrala na karto, da je aparat in situacijo, pripravo in pogoje mogoče ustvariti. Najprej sta ustvarila aparat, pripravo za reprodukcijo realnosti in produkcije objekta estetskega užitka, ki se je imenovala po znanem šahovskem manevru En Passant, mimogrede. Kot se spodobi za aparat, je tudi njun deloval avtomatično — vsaj tako je delovalo. A ker je primarni namen aparata izdelava kopij istega, je bila njuna naslednja poteza ustvariti kopijo istega aparata. Pa sta se mimogrede ujela v zanko. Svoje delovanje sta opredelila kot še en aparat, zato sta se lotila prepoznavanja njegovega programja. Ugotovila sta, da sta njun algoritem podvajanja sestavljala dva elementa, ki sta zaznamovala začetek in konec enega cikla delovanja aparata: na eni strani je bila namera, torej to, kar sta hotela ustvariti, na drugi strani pa rezultat oz. tisto, kar sta ustvarila. Zabavno je bilo, da elementa nista bila skladna znotraj enega cikla, lahko pa sta ju skladala v veriženju ciklov, tako da je rezultat enega cikla postal namera naslednjega.

Goro in Grom se igrata, ne morem se izogniti tej opredlitvi, njuno igranje je celo zabavno. Da si operem usta, vseeno dodam, da se njuna igra razlikuje od preigravanja nastavitev, pri katerem fotograf nima kaj izgubiti. Njuno igranje izhaja iz dejstva, da vedno izgubita, rezultat se vedno razlikuje od namere. Na eni strani igralne plošče sta onadva, za pošteno igro eden preveč. Na drugi strani ni nikogar, le kup navlake. Rezultat je od kraja znan, navlaka zmaga, vprašanje je le, s katero potezo bosta tokrat poražena in v tem se skriva zabavni del. Ustvarjalni postopek, ki je zapakiran v njunem aparatu, je strateška igra. Kar njun aparat zabeleži, ju ne briga, zanima ju tisto, kar z beleženjem ustvari mimogrede, kot šum, zastoj, kot neuspeh pri beleženju, kot poskus izmotati se iz neskladnosti izjave in namere. Igralca igrata na izgubo, torej tako, da vedno že izgubita. Izgubljata z namenom videti, na kakšen način lahko aparat še zmaga, pri tem pa njuna igra ni igra ironije, češ pustiva mu zmagati in ga s tem še bolj osmešiva, temveč je boj povsem iskren. Strategija neizprosno udriha po vsakemu napačnemu rezultatu, ki se pridruži navlaki na drugi strani igralne plošče. A navlaka ne stegne roke, ker je nima. Navlaka zmaga, ker onadva odigrata tudi njeno partijo. Vsakokrat, ko je na vrsti za potezo nasprotna navlaka, se plošča zavrti, položaji se zamenjajo in z začudenjem opazujeta svojo prejšnjo gesto, kot da bi jo izvedla nasprotna navlaka. Sledi še En Passant in navlaka se mimogrede obogati za novo figuro. Obrat igralne plošče in nov študij situacije na bojišču. In tako v neskončnost.

Z nekega čudnega stališča je razstava Potencial geste — En Passant 2 fotografska razstava. Govori o delovanju aparata, presenetljivih funkcijah, zabeleženi realnosti, ki jo postavi na ogled kot materialna dejstva, dokaze, da je obstajal nekje nekoč nekdo, ki je vse to reflektiral.

 

 

— Peter Rauch

Vabljeni na odprtje razstave v četrtek, 14. 3. 2019 ob 20.00 v Galerijo Tir.
Razstava bo na ogled od 14. 3. do 4. 4. 2019.Urnik galerije: čet // 17.00 - 19.00 & ob dogodkih na Mostovni