Misliti mir 4: Kakšna je moč umetnosti v vojni – »Ali je pero močnejše od meča?«

Druga svetovna vojna je zapustila tolikšno razdejanje in dehumanizacijo, da je po Theodorju Adornu pisanje poezije (tj. ukvarjanje z umetnostjo) od Auschwitza dalje barbarizem. Moderna je umetnost še vedno dojemala kot sfero delovanja, ki govori svoj jezik in tako vpliva na svet okoli sebe. Za postmoderno pa je značilno, da umetnost stopi iz svojega specifičnega področja in, kot trdi Jacques Rancière, nase prevzame nalogo odgovoriti na pomembna politična, družbena in socialna vprašanja. Tako postane angažirana, kritična, aktivistična. Ko umetnost začne tematizirati pojave zunaj svojega estetskega področja postane intervencionistična, diskurzivna, relacijska. Ukvarja se z vprašanji migracij, socialne in razredne neenakosti, delavskih pravic in izkoriščanja, kritizira neoliberalni globalizirani kapitalizem, odpira problem podnebne krize itn. Treba pa se je vprašati, s kakšnimi učinki. Živimo v času, ko (več) ne pričakujemo katastrofe (totalne vojne, atomske bombe, kometa, virusa), temveč jo (že) živimo. Videti je, da nismo pred apokalipso, temveč sredi nje. Stabilnost svetovnega reda, ki je temeljila na hipokriziji in dvojnih merilih, se ruši, premikamo se od unipolarnega k multipolarnem svetu. Po dolgoletni vojni v Siriji divjata dve vojni na pragu Evrope: v Ukrajini in Gazi. Pred nami se dogajata genocid in vsesplošno uničevanje, ki povzročata neizogibni eksodos ljudskih množic. A videti je, kot pravi Alenka Zupančič, da gre danes za konstrukcijo neke bizarne časovnosti, v katero so se ujele sodobne zahodne družbe: kot da tečemo na mestu in stvari, ki jih počnemo – zlasti v politiki in umetnosti – nimajo pravih nasledkov in učinkov – nikogar ne morejo zares prestrašiti in ničesar zares premakniti. Kakšna je torej moč umetnosti v vojni? Komu govori, ko kritizira družbo in se zavzema za boljši svet? Kdo je njena publika in ali razume njen jezik? Kakšni so njeni mehanizmi mobilizacije in ali ima pacifikacijski učinek? Bertold Brecht je poskušal spreminjati svet z epskim gledališčem kot forumom političnih idej. Ali je danes sploh mogoče izražati politične ideje skozi umetnost? Na ta vprašanja bodo odgovarjali gledališki režiser Žiga Divjak; filozofinja, režiserka in performerka dr. Bara Kolenc; pisatelj in filozof dr. Mirt Komel ter novinar in filmski ustvarjalec Erik Valenčič. Pogovor bo povezovala filozofinja in performerka ter raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. Lana Zdravković. Pogovoru bo sledila projekcija filma Erika Valenčiča »Različni bogovi, isti pekel«.

 

Opis filma: Evropa in Afrika sta mnogo bolj povezani, kot je morda videti na prvi pogled. Med njima je le Sredozemsko morje, Gibraltarska ožina pa je široka manj kot dvajset kilometrov. Če vzhodnemu arabskemu svetu v Evropi pravimo Bližnji vzhod, bi morali afriški celini reči Bližnji jug. Od njene stabilnosti je namreč odvisna tudi stabilnost Evrope, a kljub temu o dogajanju v Afriki onkraj stereotipnih predstav, ki izvirajo še iz časa kolonializma in so v svojem bistvu rasistične, vemo in razumemo zelo malo. Če hočemo razumeti, kaj čaka Evropo v prihodnosti, moramo vedeti, kaj se v Afriki dogaja danes. Na tem svetu je naposled vse povezano. Naravne meje, zidovi in ograje nas ne ločujejo, saj nas povezujejo skupni globalni izzivi. Skupaj bomo našli rešitve za te težave ali pa skupaj propadli, vendar bomo skupaj živeli do konca, kakršen že bo – ker smo eno človeštvo. Dokumentarna oddaja Različni bogovi, isti pekel se posveča razmeram v Zahodni Afriki. Leta 1975 je bila ustanovljena Gospodarska skupnost zahodnoafriških držav z angleško kratico ECOWAS. Njene članice so Nigerija, Togo, Benin, Gana, Slonokoščena obala, Liberija, Sierra Leone, Gvineja, Gvineja Bissau, Gambija, Senegal, Niger, Burkina Faso, Mali in Zelenortski otoki. Stabilnost območja spodkopavajo državljanske vojne oziroma etnični spopadi, ekstremizmi, terorizem, čezmejni kriminal, trgovina z ljudmi, revščina in posledice podnebnih sprememb. Leta 1999 so se začele članice skupnosti povezovati v sistem za zgodnje opozarjanje in odzivanje. Sistem temelji na izmenjavi podatkov o skupnih grožnjah, s katerimi se posamične članice skupnosti ne morejo spoprijeti same. Oddaja, posneta v Senegalu, Liberiji in Nigeriji, dokumentira delovanje tega sistema. Pri nastanku filma je sodeloval tudi Iztok Hočevar iz slovenske organizacije za krepitev človekove varnosti International Trust Fund.