Kulturni dom Nova Gorica & Galerija Tir
Otvoritveni sprehod | Pixxelpoint 2026
Pixxelpoint 2026 z naslovom SONONIMI raziskuje vmesne prostore zvoka in podobe: območja, kjer pomen še ni določen in zaznava ostaja odprta. Realnost oblikujejo informacijska prenasičenost, vojne in razpad skupnih pomenov; svet doživljamo razdrobljeno, granularno. Glasovi se množijo, a pogosto le potrjujejo že znano. Sononimi odpirajo možnost drugačnega srečanja: zvok in podoba z neujemanjem ustvarjata napetost. Vmesnost ni zgolj prehod med dvema točkama, ampak lastno stanje, zadrževanje pred pomenom. Festival išče mesta, kjer ustaljena razlaga popusti: dvom, rez, razpoko.
Alessandro Fogar
Lezenje/Sledenje
Lezenje/Sledenje je študija muzikalnosti površin. Instalacija v realnem času uporablja tehnike računalniškega vida za ustvarjanje glasbe iz podobe izbrane površine, ki služi kot partitura za virtualni elektroakustični orkester. Obiskovalci lahko proces zvočenja spremljajo prek kazalca, ki označuje trenutni položaj izvajalca na »partituri/površini«. Posnetki površin so nastali v sodelovanju s Paolo Pisani kot del projekta Corpus Terratorium (Bourges 2028).
Alessandro Fogar deluje na področju elektronske glasbe in večmedijske umetnosti, pri čemer ga izrazito zanimajo zvočne krajine, prostorska akustika in interaktivni sistemi. Raziskuje različne pristope k ustvarjanju zvoka, njegove kompozicije pa so pogosto študije preoblikovanja obstoječih zvočnih virov. Njegove tehnike segajo od izdelave lastnih inštrumentov in terenskih posnetkov do izvedb v živo.
www.fogar.it | soundcloud.com/sfogar
Mauricio Valdés San Emeterio
Sound-Shower
Sound-Shower vabi poslušalce, da sedejo in izkusijo zvočno okolje mešanih zvočnih sistemov iz več virov, ki pričarajo izkušnjo globokega poslušanja z ustvarjanjem akustičnih in psihoakustičnih pojavov.
Postavitev vključuje dva usmerjena zvočnika, ki generirata binauralne utripe, konvencionalni resonančni zvočnik in stol, opremljen z nizkotonskim pretvornikom za neposredni haptični prenos nizkih frekvenc. Ta diskretna instalacija izpostavlja ključno povezavo zvoka s telesnim in duševnim zdravjem, medtem ko obravnava mestni hrup kot vseprisotno škodo v sodobnem življenju.
Opomba za obiskovalce razstave: Pričakujete lahko vibracijske in taktilne občutke prek stola; primerno za starejše od 12 let. Nosečnice in osebe s srčnim spodbujevalnikom ali epilepsijo naj se pred uporabo posvetujejo z osebjem. Trajanje: ok. 10 min na posamezno izvedbo
Mauricio Valdés San Emeterio je profesor, kurator, razvijalec medijskih sistemov in raziskovalec s 30-letno kariero, od tega 15 let v Sloveniji in v mednarodnem prostoru, na presečišču zvoka, prostora in tehnologije. Njegovo delo se osredotoča na kompozicijo, razvojna in testna orodja za prostorski zvok, potopitvena zvočna okolja, interaktivne medijske sisteme in sodobno instrumentalno glasbo. Kot profesor kompozicije in tehnologije na Univerzi Antona Brucknerja ter kurator in vodja raziskav in razvoja v Kuberju, HEKA laboratoriju za umetnost in znanost v Kopru, vodi raziskave prostorskega zvoka in deluje kot mentor številnih meddisciplinarnih projektov, pri čemer ustvarja vsebino in producira za rezidenčne umetnike, vključno s projektom Evropske unije S+T+ARTS Air (2024). Od leta 2023 je član zasedbe abeceda. Njegove izkušnje vključujejo vlogo vodje glasbenega programa na Mednarodni konferenci o računalniški glasbi (ICMC) v Ljubljani (2012) in članstvo v skupini PRISMA v IRCAM-u v Parizu (2018). Prispeva tudi k festivalskim programom kot sokurator festivala IZIS v Kopru (od leta 2021), ustanovni kurator festivala FAN v Chihuahui (Mehika) ter kurator programa Share-Ploring na festivalu Ars Electronica leta 2024 v Linzu v Avstriji. Kot aktiven član Nacionalnega sistema ustvarjalcev umetnosti (FONCA) mehiške vlade (vlogo bo opravljal do leta 2028) je prejel številne nagrade v Mehiki, Sloveniji, Španiji, Nemčiji in Grčiji. S katalogom z več kot 100 deli, predstavljenimi v več kot ٢٠ državah, svoje izkušnje deli na delavnicah, predavanjih in v različnih medijih tako za splošno kot za strokovno javnost.
Več na: www.pixxelpoint.org
Kurator festivala | ANDREJ KOBAL
Koncept festivala | SONONIMI
Pixxelpoint 2026 z naslovom SONONIMI raziskuje vmesne prostore zvoka in podobe: območja, kjer pomen še ni določen in zaznava ostaja odprta. Realnost oblikujejo informacijska prenasičenost, vojne in razpad skupnih pomenov; svet doživljamo razdrobljeno, granularno. Glasovi se množijo, a pogosto le potrjujejo že znano. Sononimi odpirajo možnost drugačnega srečanja: zvok in podoba z neujemanjem ustvarjata napetost. Vmesnost ni zgolj prehod med dvema točkama, ampak lastno stanje, zadrževanje pred pomenom. Festival išče mesta, kjer ustaljena razlaga popusti: dvom, rez, razpoko.
V slikarskem dvoboju Parazij premaga Zevksisa z naslikanim zagrinjalom: Zevksis ga želi odgrniti, da bi videl sliko, ne da bi vedel, da jo že gleda. Sorodno napetost vzpostavlja akuzmatično poslušanje: zvok slišimo, njegovega izvora pa ne vidimo. Uho išče tisto, česar oko ne more potrditi. Sononimi prebivajo v tem razmiku: med podobo, ki obljublja zvok, in zvokom, ki obljublja podobo.
Lucio Fontana je vmesni prostor odprl dobesedno, z rezilom. Njegov rez v platno je dogodek; reža, skozi katero slika posluša. V katero platno zarezati danes? V ekran. Na njem smo navzoči na način odsotnosti: drsimo navzdol, dol in dol, mimo prizorov uničenja, za katerimi trpijo resnični ljudje. Potreben je rez, ki zareže tudi v nas: prekine drsenje, zadrži pogled in nas pripravi do poslušanja. Pretres sam še ni odgovornost, lahko pa odpre prostor zanjo. Odnos je vedno vmesni prostor, nikoli povsem moj in nikoli povsem tuj.
Kaj pa, če glasba podobe ne spremlja, temveč jo ustvari? Žalostinko žrtvam Hirošime Krzysztofa Pendereckega lahko slišimo kot eksplozijo samo: godala kričijo v klastrih, glissandih in šumih, onstran tona in ilustracije. Zvok prikliče podobo, ki je pred poslušanjem ni bilo, in jo vtisne v telo.
In čemu umetnost v svetu, zasičenem z vsem? Podelimo ji absurdno logiko današnjega dne in zahtevajmo uporabnost; v sami besedi se skriva upor. Mondrianova drevesa v prehajanju od razpoznavne forme k abstrakciji ponujajo vedno drugačen pogled. Njihova uporabnost je prav v tem: odpreti več pogledov na isto stvar. Na drevo, na ekran, na družbena dogajanja, na domnevne absolutne resnice in na sočloveka. Podobno poslušanje zamaje gotovost tega, kar vidimo. Vsako novo poslušanje je nov pogled in vsak nov pogled odpre novo uho.
V festivalskem prostoru ta odprtost postane način dela. Galerijske postavitve ohranjajo samostojnost, obenem pa postajajo prostorski instrumenti, prizorišča performansov in okolja, ki jih aktivirajo obiskovalci. Razstavljeno delo prehaja v živ dogodek; njegova forma se spreminja skozi improvizacijo, poseg in odziv. Obiskovalec vstopa v proces, ki ni vnaprej določen.
Kar se zgodi med zvokom in podobo, se z odhodom iz festivalskega prostora ne konča. Nadaljuje se v tem, kako poslušamo in gledamo vsakdanji svet ter kako se ob tem spreminja naš odnos do že znanega. Vmesni prostori zvoka in podobe nas vabijo, da vztrajamo v poslušanju in nadaljujemo z raziskovanjem tega, kar še vedno nastaja.
