Yiannis Andronikidis, Marianna Karava, Basil Cole, Johanna Gschwend, Moritz Hossli, Mojca Radkovič: Vulkanizer II

Vulkanizer II je druga izvedba razstave, ki je bila prvotno predstavljena v galeriji Ostavinski, ki je del Kulturnega centra Magacin v Beogradu, med 26. in 27. majem 2023. Razstava raziskuje koncept "vulkaniziranega afekta", izraza, ki nakazuje, kako se majhne podrobnosti zaznavajo kot snov, ki se odziva na toploto in pritisk. Skozi raznovrstna umetniška dela, ki vključujejo fotografijo, avdiovizualne instalacije, performanse in manjše tiskane publikacije, razstava vabi k čutnemu raziskovanju odnosa med spominom in materialnostjo ter priklicuje subtilen proces transformacije pod vplivom latentnih sil.

 ____________________________________________________________

Yiannis Andronikidis je umetnostni zgodovinar, pisatelj in prevajalec. Po študiju zgodovine, arheologije in umetnostne zgodovine na Univerzi Aristotel v Solunu je na Edinburgh College of Art zaključil magistrsko nalogo z naslovom Documented subjectivities, artistic autonomy, and the social register: critical analysis of Forensic Architecture’s vision. Leta 2021 je v okviru akademije The Whole Life Academy (HkW, Berlin) začel raziskovalni projekt translation as an_archival process, ki vključuje serijo vizualnih, tekstualnih in zvočnih dokumentov ter knjigo blUe magnets: a few millibreaths away from intimacy, A) GLIMPSE) OF), 2024. Je sourednik revije brossura/ manual for pirate languages in kot član kolektiva Coated Spirits sokurator radijskega programa Video Club. Njegova besedila in prevodi v različnih formatih so bili objavljeni v revijah in platformah, kot so TripleAmpersand &&&, Robida Magazine, Philosophy World Democracy, death of workers whilst building skyscrapers, Ultra Dogme, Another Gaze/Another Screen in fade.radio. Od leta 2022 raziskuje v okviru The New Centre for Research and Practice, pri čemer se osredotoča na načine preigravanja in arhiviranja v delih Viléma Flusserja, Maryanne Amacher in Gilberta Simondona.
https://yiannisandronikidis.com/

767, ali Ples življenja
767, ali Ples življenja je dvodelno delo: zin, ki raziskuje razsežnosti tega, kar bi lahko bilo število/naslov/upočasnjujoče se vozilo/brboteča rana ali dolina nesreč ... v družbi Roberta Freija (fikcijski lik) in pisca/pamfletista/»besedilnega hekerja« iz 19. stoletja (nefikcijski lik); ter avdiovizualna instalacija, ustvarjena v sodelovanju z Johanno Gschwend, Moritzom Hosslijem in Evangelosom Gkountonisom, ki sledi nekoč obstoječemu naslovu Heldstrasse 767 v Widnau (St. Gallen, Švica), kjer je v zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja živel in delal avtorjev dedek.

Delo je nastalo med rezidenco v Footnote Centre for Image & Text in je povezano z raziskovalnim projektom Yiannisa Andronikidisa translation as an_archival process (2021–).

 

Marianna Karava je multidisciplinarna umetnica in pedagoginja (Grčija, 1982). Njena umetniška praksa združuje sodobni ples, performans, vizualno poezijo in umetnost knjige. Njene akademske študije vključujejo diplomo iz biologije in diplomo iz sodobnega plesa. Njeno pedagoško delo zajema prakse, povezane z gibanjem, kot so sodobni ples, joga in pilates. Zadnji dve leti živi med Chalkido (Grčija) in Beogradom (Srbija) ter sodeluje z umetniki z Balkana in širše mednarodne skupnosti.
https://www.mariannakarava.com/

Basil Cole (1989) (dulce melos, mild effects) je glasbenik, umetnik in pisatelj, specializiran za interdisciplinarne, sodelovalne in performativne oblike. Njegovi glavni inštrumenti so cimbale, ki jih je izdelal njegov oče v Iowi, in jih uporablja z lokanjem, trzanjem, udarjanjem ter plastenjem zvokov, da ustvari skrivnostne in navdihujoče zvočne krajine. Uveljavil se je kot skladatelj glasbe za sodobni ples, tako za žive nastope kot plesne filme. Cole je diplomiral iz likovne umetnosti in ustvarjalnega pisanja na Univerzi v Iowi, magistriral iz poezije na Brooklyn College (CUNY) in je doktorski kandidat iz študij likovne umetnosti na Univerzi v Ljubljani. Njegova doktorska disertacija si prizadeva ustvariti nove okvire za medkulturne analize. Živi v Beogradu, Srbija.
https://www.dulce-melos.com/

Ko te slišim II
Ko te slišim II je druga izvedba video plesnega performansa, ki je bil prvotno ustvarjen leta 2023 v Beogradu s strani umetnic M. Karava, J. Gschwend in M. Radkovič, ki so se srečale in sodelovale v tem mestu. V novi različici delo obogati glasbena kompozicija B. Cola, še enega umetnika, ki deluje v Beogradu. Postavljen v ozadje Novega Beograda in rečne obale, delo zajame popoldne, polno spominov, ki se zdijo hkrati znani in izmuzljivi. Skozi preplet gibanja in zvoka video raziskuje melanholijo urbanega življenja, spomin na oddaljene ljubljene in tiho, vztrajno nostalgijo, ki pogosto spremlja življenje v tuji prestolnici.

Plesna improvizacija: Marianna Karava
Zvočna kompozicija: Basil Cole
Kamera: Mojca Radkovič & Johanna Gschwend
Montaža: Johanna Gschwend & Moritz Hossli

 

Johanna Gschwend, rojena 1990, je multimedijska umetnica iz Lucerna, Švica. Njena interdisciplinarna praksa se giblje na področjih fotografije, instalacije, video umetnosti in umetniškega raziskovanja. Obiskovanje in raziskovanje tujih krajev in pokrajin sta za njo pomemben vir navdiha in del delovne strategije. Sprememba lokacije zaostri opazovanje in sproži orientacijski proces, ki intenzivira in spodbudi preučevanje ključnih tem. V svojem delu se ukvarja s pokrajinami in objekti, ki so zaznamovani z industrijskimi, zgodovinskimi in arhitekturnimi vplivi sprememb – in preučuje, kaj te spremembe povedo o naši družbi danes. Johanna je študirala oblikovanje in umetnost na Lucerne University of Applied Sciences, kjer je pridobila diplomo iz likovne umetnosti in magisterij iz likovne umetnosti z usmeritvijo v umetniško pedagogiko. V zadnjih letih je realizirala raznolike razstavne projekte v različnih institucijah v Švici, Lihtenštajnu, Italiji, Nemčiji in Srbiji.
https://johannagschwend.com

Moritz Hossli, rojen 1990, je multimedijski umetnik in filmski ustvarjalec iz Lucerna, Švica. Moritz je zaključil študij umetnosti in posredovanja na Univerzi za oblikovanje in umetnost v Lucernu. Tri leta je živel v Berlinu, kjer je študiral umetnost in medije na UdK. Kot soustanovitelj Tapir Filmatelier v Lucernu se posveča mladi filmski sceni v osrednji Švici. V svojih velikih video instalacijah se ukvarja s pojmoma atmosfere in pokrajine. Raziskuje pokrajine in prostore med mesti in podeželjem. S plavajočim delom kamere in atmosferskimi posnetki jih prikazuje v novih perspektivah.
https://moritzhossli.com

Vulkanizer, 2023
To delo je igrivo sodelovanje umetniškega para med njuno umetniško rezidenco v Srbiji. Serija slik se igra z mnogimi asociacijami, ki jih lahko sproži izraz "vulkanizer". Vulkan, prvinske sile, osvajalec žensk (womanizer), igranje z ognjem, viskozna tekočina, svetleča skala, alkemijski procesi, izbruh, svetleči oblaki, otroška radovednost. Serija slik je potovanje skozi asociacijsko pokrajino vulkanizerjev.

Koncert dežja, 2023
Prvi dež, ki sem ga izkusila skupaj z Moritzom Hosslijem v Beogradu, je bil impresivna akustična izkušnja. Dežni odtoki so običajno kvadratne kovinske cevi, ki usmerjajo vodo ob fasadah hiš neposredno na pločnike. Ko se sprehodiš mimo, se odpre impresiven koncert. Vsaka cev ima svoj zvočni karakter, svoj glas. Ideja, da je vsak dežni odtok instrument v mestnem orkestru, je sprehod spremenila v koncertno izkušnjo. Gibanje zvočnega prostora ustvarja naravno kompozicijo, sestavljeno iz širokega spektra zvočnih frekvenc, ritmov, melodij in hrupov, kot so šumenje, škropljenje, brenčanje in kapljanje. Ta opazovanja so nas spodbudila, da smo med sicer redkimi deževnimi dnevi v Beogradu zbrali veliko število video in zvočnih posnetkov, da bi ta impresivni koncert prikazali kot vizualno in akustično izkušnjo v video instalaciji.

 

Mojca Radkovič (1995) je filozofinja in vizualna umetnica. Študirala je na Filozofski fakulteti v Ljubljani in na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, svoje znanje pa je dodatno širila preko izmenjav na Universidade do Porto, Bauhaus-Universität Weimar in Venice International University. Leta 2019 je prejela nagrado za obetavno mlado umetnico v okviru projekta Izodraz. Leta 2021 jo je Univerza v Ljubljani priznala za njeno delo na področju izvenšolskih dejavnosti. Leta 2023 je šest mesecev preživela na umetniških rezidencah v Footnote Centre for Image & Text ter KC Grad, Gradska galerija v Beogradu, Srbija. Dodatno je zaključila izobraževanje na področju transmedijskih umetniških pristopov na PHMuseum. Leta 2024 je začela literarno rezidenco, kjer deluje kot mentorica, kuratorka, soproducentka in udeleženka v Društvu humanistov Goriške, Mestu knjige ter GO!25 – Evropska prestolnica kulture 2025 Nova Gorica - Gorizia.
Mojca se izraža v različnih medijih, vključno s fotografijo, videom, filmom, pisanjem in instalacijo, raziskuje teme, kot so odraščanje, spomin, nostalgija in trivialnost, skozi opazovanje narave in poetsko pripovedovanje. Svoja dela je razstavljala tako v Sloveniji kot tudi v tujini.

Vtisi o mavrici
Najprej so bili moji spomini le fragmenti – odtenki črno-bele, utriniki mraka in svetlobe, prepojeni z okusi grenkobe in sladkosti. Ti občutki so me na trenutke pritiskali, stiskali, z intenzivnostjo so se zatekali v moje telo. Zdaj pa so tukaj barve – celoten spekter, živahen in živ. Niso več vir napetosti, ampak se odzivajo na toploto, premikajo se brez strahu. A vendarle ostaja vprašanje: Ali bom kdaj izkusila vse barve, ki si jih predstavljam? Ali pa bodo za vedno ujete v mojem umu, kot barva kave, ki bije v tvojih očeh? Ta serija raziskuje prehod iz omejenega, enobarvnega sveta spomina v svet, poln živahnih čustev, hkrati pa vabi k razmisleku o naravi zaznavanja, transformacije in prepletanja notranjega in zunanjega sveta.

____________________________________________________________


Razstava bo na ogled do 26. Decembra 2024