Linaá Pulido Barragán (CO)
Takšnost

Intermedijska VR instalacija

Tehnična podpora: Vahid Qaderi, Razieh Kooshki
Oblikovanje zvoka: Bálint Budai

V filozofiji uma je »takšnost« opredeljena kot primeri subjektivnega in zavestnega izkustva. Zaznana kvaliteta izkustva je, kako jo živo čutimo od znotraj, kako je predstavljena in kako se nam stvari zdijo. Izkustva so lahko bogato barvita, enobarvna, gola, prostorska ali kinestetična, lahko se združujejo, kot da prihajajo iz nerazumljivih razsežnosti, in tako naprej. Takšnost ponazarjajo občutki, kot je na primer občutek modrine modre barve, ko jo doživljamo.

Kako se nam zdi zaznavanje resničnosti?

Umetniško delo Takšnost je individualna potopitvena izkušnja, ki poskuša spremeniti gledalčevo raznoliko zaznavno paleto doživljanja resničnosti. Skozi optično in virtualno zvočno pokrajino se uporabnika spodbudi k srečanju z »resničnostjo«, v kateri se podoba notranjosti očesnega zrkla sreča s sliko od zunaj.

 

Volkan Dinçer (TR)
@theorchid_beauty

Instalacija

V projektu @theorchid_beauty (@orhideja_lepota) orhideja, ki z vsadki postane kiborg, v svojo simbiozo vključi družbene medije. S tem želi umetnik predstaviti ironičen primer odnosa med kapitalizmom in naravo.

Ta orhideja živi od všečkov na Instagramu. Tu ima svoj račun in ga uporablja za svoje potrebe. Ko potrebuje vodo, na Instagramu objavi selfi in se zaliva s prejetimi všečki na objavo.

Antropocentrična kultura všečkov in iz nje izhajajoči selekcijski mehanizmi so pojavi, ki so jim orhideje, tako kot številne druge vrste, izpostavljene že vrsto let. Posledično se ost projekta vrti okoli raziskovanja potencialnih diskurzov in vprašanj o odnosih človek – nečlovek.

 

MAalex: Alex Fallica (IT) & Martina Pizzigoni (IT)
Umrl sem na Facebooku

Intermedijska VR instalacija

Umrl sem na Facebooku je umetniško delo, ki raziskuje koncept našega virtualnega jaza v vse bolj digitalnem svetu. Delo je sestavljeno iz igralne izkušnje na pokopališču, kjer so digitalni nagrobniki poimenovani po resnično umrlih ljudeh, katerih profile na Facebooku so njihovi bližnji obeležili kot spominske profile.

Delo nas z igrifikacijo smrti spodbudi k razmisleku o vplivu našega nematerialnega jaza na naše življenje v fizičnem svetu. Ker svoje dejavnosti in interakcije vse bolj prenašamo na splet, moramo razmisliti o usodi naših digitalnih dvojčkov, ko umremo. Ali bodo obstajali neskončno ali tudi oni umrejo?

V trenutnem kontekstu razprav o metaverzumu in potencialu potopitvenih digitalnih okolij je delo Umrl sem na Facebooku pomembnejše kot kadarkoli prej. Odpira namreč kritična vprašanja o implikacijah naših virtualnih življenj in morebitnih posledicah dajanja prednosti našim spletnim osebnostim. Interaktivnost instalacije obiskovalcem ponuja drugačno interakcijo glede na to, ali jo doživljajo na internetu ali na kraju samem, kar omogoča večplastno sodelovanje z delom.

Umrl sem na Facebooku je igralna izkušnja, postavljena na pokopališče, kjer so profile na Facebooku njihovi bližnji spremenili v spominske profile. Umetniško delo nas spodbuja k razmisleku o vplivu našega nematerialnega jaza na naše fizično življenje in o posledicah dajanja prednosti naši spletni osebnosti. Ali moramo upoštevati usodo naših digitalnih kolegov, ko umremo? Ali obstajajo neskončno ali tudi oni razpadejo?

Obiskovalci stopajo v interakcijo različno, glede na to, ali so na kraju samem ali sodelujejo prek spleta, kar omogoča večplasten angažma.

 

Ahmed Jamal (EGY) & Simon Weckert (DE)
Zrcali me!

Intermedijska VR instalacija

Refleksije se oblikujejo v naših glavah in oblikujejo naše predstave o tem, kdo smo. Zrcali me! je poskus, da bi iz različnih zaznav odgovorili na vprašanje: Kdo sem jaz?

Ko se gledalci približajo instalaciji, jih pritegne odsevna površina, ki spominja na ogledalo. Toda v nasprotju z običajnim ogledalom se zgodi, da bolj ko se mu približajo, slabše vidijo sebe, bolje pa okolico. Ta zanimiv pojav povzroči vizualni premik, ki spodnese naše običajne predstave o lastni identiteti in nas prisili k razmišljanju o medsebojni povezanosti med nami in svetom.

Kakšna je narava samorefleksije in kako oblikuje naše dojemanje osebne identitete?

Zrcali me! spodbuja gledalca, da pogleda onkraj očitnega in se poglobi v kompleksne povezave, ki oblikujejo našo identiteto. Zrcali me! postane metafora za potovanje samospoznavanja, saj nam postane jasno, da naša identiteta ni izolirana, temveč je razvejano prepletena z našo okolico.

 

Danielius Marius Šermukšnis (LT)
Dnevnik podatkovne sledi

Instalacija

Umetniško delo raziskuje področje in dileme današnjega množičnega nadzora, ki je bil prej omejen in bolj usmerjen zaradi fizične, vidne prisotnosti, zdaj pa ga nadomešča neusmiljen »digitalni duh«, ki je stalno prisoten v vseh plasteh našega življenja in iz ozadja spremlja vsak naš korak. Ti sistemi nadzora postajajo z razvojem tehnologije vse bolj učinkoviti in produktivni, zaradi česar se človek v današnjem svetu počuti vedno bolj izoliranega, odtujenega in nerazložljivo opazovanega.

Umetnik se poskuša proti tej situaciji boriti z uporabo rokopisa kot medija za shranjevanje podatkov, ki je v današnjem času zaradi vzpona »novega« digitalnega sveta v veliki meri zastarel. Kamera, ki se nahaja pred umetniškim delom, zajema video posnetke v živo, ki jih nato interpretira algoritem za zaznavanje predmetov, zaznani predmeti pa se zapišejo na premikajoči se list papirja. Uporaba rokopisa, za katerega je potreben čas in ki se zapisuje s presledki med vsakim vnosom, namerno upočasnjuje nekoč zelo učinkovit postopek. Vdihne mu neučinkovitost, ki spominja na vpletenost človeka.

Dnevnik podatkovne sledi, ki je dvoumno, a hkrati zelo samosvoje in osebno delo, želi povrniti davno izgubljeno domačnost in fizično prisotnost organa, ki izvaja nadzor.

 

+

Vahid Qaderi in Razieh Kooshki: Sinestetično, performans

 

_____________

Kuratorka razstave: Barbara Jazbec