Alo!Stari, Lim Smrad in Žila

Skejt je nadomestila kitara. Poškodbe in buške pa kitarski riff-i in raztrgani zvočniki. Stari niso meli kaj dosti proti. Glavno da se pubec ne drogira! No nekak tak se naša zgodba začne. In potem smo odraščali. Pa igrali v različnih bendih (Trash Candy, Happy ol’ McWeasel, Burning Legion, prepotovali skoraj vso Evropo in po več ko dveh desetletjih ugotovili, da bi se blo res super vrnit na začetek. Takrat je blo res fajn. Samo špilat nismo znali, zdaj pa znamo. Pa zgodb se je nabralo še in še. Tak smo pol nastali Alo!Stari. Ker valda je bil to naš pozdrav takrat in je ostal vse do danes.

Nešteto asociacij in razlag se ponuja ob imenu Lim, Smrad in Žila, a kot pribito drži, da ni nič tako intrigantnega, dokler ne pokukate v debitanski EP Svobeda. Kajti priče smo polnokrvnemu in prepotenemu punk rocku kot refleksnemu odzivu na stanje duha v družbi in njenih posamičnih celicah. Pri ljubljanskem triu Lim, Smrad in Žila sta strnjeni vsa iskrenost in brutalnost aktualnega trenutka v hitropotezni pesmarici, ki ji ne manjka punkovske surovosti in rockovske virtuoznosti. Nič drugega niti ni bilo pričakovati od starost domače scene: Žige Rangusa, Jake Skočirja in Mihe Kraševca. Njihov mini album Svobeda se bridko zarezuje v poslušalčevo tkivo, ki že ob prvem poslušanju obuja spomine na preteklost nabrušenih kitarskih strun in galopirajočih bobnov. Vendar se izvirnost v pretoku energije ne skriva zgolj v hitrosti (LSŽ), temveč svojo pot ubira predvsem v dramaturgiji aranžerske domiselnosti (Atentator) in liričnem izbruhu (Nou let).
Trio Lim Smrad in Žila bruha ogenj, žolč in švic, a to počne na samosvoj, perfidno uigran in discipliniran način. Furioznost te glasbe se na trenutke bolj približa hardcore obličju, kot da bi se punk in rock globoko zazrla v ogledalo pred seboj. To se najbolje sliši v ultimativnem antihitu Panksi iz Lublane, ki časovno ne presega dolžine ene minute, a pove več kot marsikateri zimzeleni komad, ki se po zunanjem imidžu sklicuje na subkulturo. Enako velja za skladbo Situacija, v kateri se lahko prepozna slehernik, ki nenamerno zamenja danes za včeraj in obratno. V tako konfuznem času, ki nam na žlico odreja domet in obseg svobode, se sliši naslovna skladba Svobeda kot klic, ki razodeva našo utesnjenost in čredno apatijo, kar je razvidno iz besed »sedaj pa kimamo vsi ja ja ja ja ja ja seveda«. Tukaj ne gre za pesimizem, temveč za lociranje problematike, ki se v besednem preigravanju reflektira kot splošno razpoloženjsko stanje. To stanje je treba preseči, se aktivirati in nekaj narediti. Kajti Lim Smrad in Žila v svojem prvem singlu Mi ne delamo sporoča, da »delam ne, ker me ne osvobaja«, kajti »mi ne delamo, mi nardimo«. Ugotovitev, ki bi lahko postala parola prekarnega delavstva.